Pisalna miza Damalion Norveška

Norveški pravni sistem temelji na tradiciji civilnega prava, ki je znana tudi kot kontinentalni pravni sistem. Ta sistem temelji predvsem na pisanih zakonih in statutih, v nasprotju s sistemi common law, ki temeljijo na sodnih odločitvah in precedensih.

Norveški pravni sistem je razdeljen na dve glavni veji:

• sodstvo, ki vključuje vrhovno sodišče, pritožbena sodišča in okrožna sodišča,
• izvršilna veja oblasti, ki vključuje vlado in upravo.

Vrhovno sodišče je najvišje na Norveškem in ima končno besedo v vseh pravnih zadevah.

Norveški pravni sistem je znan po svoji preglednosti in spoštovanju načel pravne države. Znana je tudi po svoji učinkovitosti in dostopnosti.

Tuje naložbe na Norveškem

Norveška vlada na splošno pozdravlja in spodbuja tuje naložbe na Norveškem. Država ima stabilno in uspešno gospodarstvo ter ponuja številne priložnosti za tuje vlagatelje v različnih sektorjih.

Tuji vlagatelji lahko na Norveškem vlagajo na različne načine, vključno z ustanovitvijo novega podjetja, nakupom obstoječega podjetja ali vlaganjem v nepremičnine. Norveška vlada ne uvaja nobenih omejitev glede tujega lastništva, tuji vlagatelji pa uživajo enako pravno zaščito kot domači vlagatelji.

Norveška je tudi članica Evropskega gospodarskega prostora (EGP), ki tujim vlagateljem omogoča dostop do evropskega trga brez regulativnih bremen, ki jih prinaša članstvo v EU.

Za tuje vlagatelje veljajo enake pravne in regulativne zahteve kot za domače vlagatelje. Norveški pravni sistem je znan po svoji preglednosti in spoštovanju načel pravne države, kar pomaga zagotavljati stabilen in predvidljiv okvir za tuje vlagatelje.

Na splošno so tuje naložbe na Norveškem dobrodošle in jih norveška vlada podpira.

Izbira subjekta na Norveškem

Za podjetja, ki poslujejo na Norveškem, je na voljo več poslovnih struktur. Najpogostejše poslovne strukture so:

Samostojni podjetnik (Enkeltpersonforetak)

To je najpreprostejša in najpogostejša vrsta poslovne strukture na Norveškem. Lastnik in upravljavec je ena sama oseba.

Lastnosti

• Med lastnikom in podjetjem ni pravne razlike.
• Njegova vzpostavitev je preprosta in poceni.
• Lastnik je osebno odgovoren za dolgove podjetja.
• Dobički so obdavčeni kot dohodek fizičnih oseb.

Partnerstvo (Slovenski jezik)

To je norveška poslovna struktura, v kateri imata dve ali več oseb v lasti in skupaj vodita podjetje.

Lastnosti

• V lasti in upravljanju ga imata dve ali več oseb.
• Družbeniki si delijo dobiček in izgubo podjetja.
• Vsak partner je osebno odgovoren za dolgove partnerstva.
• Partnerstvo mora imeti pisni partnerski sporazum.
• Dobički so obdavčeni kot dohodek fizičnih oseb.

Družba z omejeno odgovornostjo (Aksjeselskap)

Družba z omejeno odgovornostjo je pravna oseba, ki je ločena od svojih lastnikov. Delničarji so lastniki družbe, njihova odgovornost pa je omejena na znesek kapitala, ki so ga vložili v družbo.

Lastnosti

• Imeti mora vsaj enega delničarja in upravni odbor.
• Je pravna oseba, ki je ločena od lastnikov.
• Delničarji so lastniki podjetja
• Odgovornost delničarjev je omejena na znesek kapitala, ki so ga vložili v družbo.
• Dobički so obdavčeni z davkom od dohodkov pravnih oseb

Delniška družba (Allmennaksjeselskap)

Delniška družba je podobna družbi z omejeno odgovornostjo, vendar zanjo veljajo obsežnejše zahteve glede poročanja in razkritja.

Lastnosti

• Imeti mora vsaj dva delničarja.
• z njenimi delnicami se lahko trguje na borzi.
• Njeni dobički so obdavčeni z davkom od dohodkov pravnih oseb

Podružnica (Filial)

Podružnica je ločen del tujega podjetja, ki posluje na Norveškem.

Lastnosti

• Podružnica ni ločena pravna oseba od tujega podjetja.
• zanj veljajo enaka pravila in predpisi kot za matično družbo.
• Imenovati mora pravnega zastopnika na Norveškem.
• Njeni dobički so obdavčeni z davkom od dohodkov pravnih oseb

Pri izbiri poslovne strukture na Norveškem je treba upoštevati pravne in davčne posledice posameznih možnosti. Prav tako se je treba posvetovati s strokovnjakom, da se zagotovi, da izbrana struktura ustreza potrebam in ciljem podjetja. Zdaj se obrnite na strokovnjake Damalion in nam dovolite, da vam pomagamo.

Bančništvo na Norveškem je dobro razvito in sodobno, saj je posameznikom in podjetjem na voljo vrsta storitev. Norveška ima zelo razvit finančni sektor, saj v državi deluje več velikih komercialnih bank. Država ima tudi bančni sistem, ki je znan po visoki stopnji varnosti in stabilnosti.

Glavne značilnosti bančništva na Norveškem so:

Predpisi

Norveški bančni sektor ureja norveški organ za finančni nadzor (Finanstilsynet). Nadzoruje dejavnosti bank in drugih finančnih institucij, da bi zagotovil njihovo varno in zanesljivo poslovanje.

Centralna banka

Norveška centralna banka se imenuje Norges Bank. Odgovorna je za ohranjanje stabilnosti cen in spodbujanje gospodarske stabilnosti v državi. Norges Bank nadzoruje tudi bančni sistem na Norveškem in zagotavlja likvidnost na finančnih trgih.

Vrste bank, ki so na voljo v Norveški

Na Norveškem obstajajo različne vrste bank, vključno s komercialnimi bankami, hranilnicami in spletnimi bankami. Komercialne banke so največje in najuglednejše banke na Norveškem, ki ponujajo vrsto storitev, vključno z varčevalnimi računi, posojili, hipotekami in kreditnimi karticami. Varčevalne banke so manjše banke v skupnosti, ki se osredotočajo na varčevalne račune in osebna posojila. Spletne banke ponujajo številne enake storitve kot tradicionalne banke, vendar z nižjimi provizijami in višjimi obrestnimi merami.

Storitve, ki jih ponujajo banke na Norveškem

Banke na Norveškem ponujajo vrsto storitev za posameznike in podjetja, vključno z varčevalnimi računi, transakcijskimi računi, kreditnimi karticami, posojili, hipotekami in naložbenimi storitvami. Večina bank ponuja tudi storitve spletnega in mobilnega bančništva, ki strankam olajšajo upravljanje računov in opravljanje transakcij.

Odprtje bančnega računa na Norveškem

Posameznik, ki želi odpreti bančni račun na Norveškem, mora najprej izbrati banko na Norveškem, ki ustreza njegovim zahtevam, nato pa izbrati vrsto računa, ki ga želi odpreti.

Nato mora prosilec zbrati potrebne dokumente, ki vključujejo norveško nacionalno identifikacijsko številko, številko D, potni list, pogodbo o zaposlitvi, najemno pogodbo ali pogodbo o najemu ter v nekaterih primerih priporočilno pismo banke v njegovi matični državi.

Ko ima prosilec vse potrebne dokumente, lahko za račun zaprosi prek spleta ali osebno v poslovalnici, nato pa počaka na odobritev. Ko je račun odobren, ga je treba aktivirati z nakazilom sredstev na račun.

Posebne zahteve in postopki za odprtje bančnega računa na Norveškem se lahko razlikujejo glede na izbrano banko in okoliščine prosilca.

Poleg tega lahko tuji državljani pred prihodom na Norveško odprejo bančni račun, vendar je to lahko le varčevalni račun. Tuji vlagatelj lahko varčevalni račun odpre le na Norveškem (za to veljajo določeni pogoji).

Na splošno je bančništvo na Norveškem sodobno, varno in dobro urejeno, na voljo pa je vrsta storitev, ki ustrezajo potrebam posameznikov in podjetij. Norveške banke ponujajo visoko raven varnosti in stabilnosti, zato so privlačna izbira za stranke, ki želijo upravljati svoje finance.

Tujec, ki se namerava preseliti na Norveško zaradi posla ali prijetnega načina življenja za obdobje, daljše od treh mesecev, potrebuje dovoljenje za prebivanje na Norveškem.

Dovoljenje za prebivanje omogoča tujcu, da prebiva in dela na Norveškem ter potuje v državo in iz nje. Vodi lahko tudi do državljanstva.

Kdo potrebuje dovoljenje za prebivanje na Norveškem

Državljani držav EU/EGP za bivanje ali delo na Norveškem ne potrebujejo dovoljenja za prebivanje, vendar se mora prosilec, če namerava na Norveškem bivati več kot tri mesece, prijaviti na policiji.

Če je prosilec državljan države, ki ni članica EU/EGP, in želi ostati več kot 90 dni, potrebuje dovoljenje za prebivanje.

Vrste dovoljenj za prebivanje na Norveškem

Za pridobitev dovoljenja za prebivanje na Norveškem je na voljo več možnosti:

• Vizum za iskalce zaposlitve: velja za osebe, ki prihajajo iz držav zunaj EU/EGP/EFTA. Posameznik lahko zaprosi za šestmesečni vizum za iskalce zaposlitve, da bi na Norveškem iskal delo. V tem času lahko med iskanjem zaposlitve dela in živi na Norveškem. Če prosilec najde zaposlitev, lahko zaprosi za delovno dovoljenje.
• Vizum za kvalificirane delavce: je namenjen osebam, ki jim norveški delodajalec ponudi delo. To pomeni, da mora delodajalec izpolniti potrebno dokumentacijo in pridobiti odobritev norveške uprave za delo in socialno varstvo.
• Študentski vizum: ta vrsta vizuma je namenjena tujim državljanom, ki nameravajo študirati na Norveškem. To prosilcu omogoča, da ostane na Norveškem za čas študija, lahko pa tudi, da dela s krajšim delovnim časom.
• Družinsko priseljevanje: to je namenjeno posameznikom, ki imajo družinskega člana, norveškega državljana ali stalnega prebivalca.
• Begunec ali prosilec za azil: tuji državljan, ki beži pred preganjanjem ali nevarnostjo v svoji domovini, lahko na Norveškem zaprosi za azil.

Stalno prebivanje in državljanstvo Norveške

Dovoljenje za stalno prebivanje na Norveškem je dovoljenje, ki ga tujec prejme, ko v državi neprekinjeno živi zadnja tri leta. Po pridobitvi tega dovoljenja lahko tujec živi in dela na Norveškem za nedoločen čas, vsaki dve leti pa mora le obnoviti dovoljenje za prebivanje.

Če v državi živi najmanj sedem let od zadnjih desetih let, lahko zaprosi za državljanstvo.

Postopek prijave za prebivanje na Norveškem je lahko zapleten in dolgotrajen, zato je pomembno, da pred prijavo skrbno preučite možnosti in zberete vse potrebne dokumente. Zdaj se obrnite na strokovnjake Damalion in nam dovolite, da vam pomagamo.

Davčni organ

Davčni organi na Norveškem so znani kot norveška davčna uprava (Skatteetaten), ki je odgovorna za pobiranje in upravljanje davkov na Norveškem, poleg tega pa zagotavlja smernice in podporo davčnim zavezancem.

Norveška davčna uprava je razdeljena na več oddelkov, med katerimi so:

• Oddelek za odmero davkov, ki je odgovoren za odmero in izračun davkov za posameznike in podjetja.
• Oddelek za pobiranje davkov, ki je odgovoren za pobiranje davkov in izvrševanje davčne zakonodaje.
• Oddelek za mednarodne davke, ki je pristojen za reševanje mednarodnih davčnih vprašanj, kot so davčni sporazumi.
• Servisni center, ki davčnim zavezancem zagotavlja smernice in podporo.

Davčno rezidentstvo

Na Norveškem se status davčnega rezidenta določi na podlagi fizične prisotnosti davkoplačevalca in njegovih povezav z državo. Če davčni zavezanec v koledarskem letu na Norveškem preživi več kot 183 dni ali ima na Norveškem stalno prebivališče, se šteje za davčnega rezidenta Norveške.

Kot davčni rezident Norveške je davčni zavezanec zavezan norveškemu davku na dohodek po vsem svetu. Kot davčni rezident Norveške bo moral davčni zavezanec pri norveški davčni upravi vložiti letno davčno napoved. Davčna napoved vsebuje podatke o dohodkih, odbitkih in olajšavah davčnega zavezanca.

Vrste davkov na Norveškem

• Dohodnina: dohodnina je največji vir prihodkov norveške vlade. Stopnja dohodnine na Norveškem se razlikuje glede na višino dohodka davkoplačevalcev, pri čemer tisti z višjimi dohodki plačajo višji odstotek dohodnine. Davčne stopnje se gibljejo od 22 % do 38,2 %, odvisno od višine dohodka davčnega zavezanca.

• Davek od dohodkov pravnih oseb: Podjetje, ki je norveški rezident, mora plačati davek od dohodka pravnih oseb na svoj svetovni dohodek. Družbe, ki niso rezidenti, morajo na Norveškem plačati tudi davek od dohodka pravnih oseb, če opravljajo dejavnost, ki se izvaja na Norveškem ali se upravlja iz Norveške. Stopnja davka od dohodkov pravnih oseb na Norveškem znaša 22 %. Vendar pa so lahko podjetja zavezana tudi k dodatnim občinskim davkom, ki se razlikujejo glede na občino, v kateri poslujejo.

• Davek na dodano vrednost (DDV): standardna stopnja DDV na Norveškem je 25 %. Za nekatere vrste blaga in storitev, kot sta hrana in javni prevoz, velja nižja, 15-odstotna stopnja DDV.
• Davek na premoženje: NOK za posameznike in 3 milijone NOK za pare. Ta davek temelji na skupni vrednosti premoženja davčnega zavezanca, vključno z nepremičninami, prihranki, naložbami in drugimi dragocenostmi.
• Davek na nepremičnine: tudi na Norveškem se plačuje davek na nepremičnine, ki znaša 0,7 % ocenjene vrednosti nepremičnine.
• Davek na dediščine in darila: davek na dediščine in darila na Norveškem temelji na vrednosti darila ali dediščine ter razmerju med darovalcem in prejemnikom. Davčne stopnje se gibljejo od 0 % do 15,4 %.

Norveška ima progresivni davčni sistem, kar pomeni, da tisti z višjimi dohodki plačajo višji odstotek davkov.

Davčni sporazumi na Norveškem

Norveška je s številnimi državami po svetu sklenila davčne sporazume, imenovane tudi sporazumi o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, da bi preprečila dvojno obdavčitev dohodka, doseženega v obeh državah. Namen teh pogodb je zagotoviti, da posamezniki in podjetja niso dvakrat obdavčeni za isti dohodek.

Davčni sporazumi na splošno določajo pravila, kako bo posamezna država obdavčila različne vrste dohodkov, kot so dividende, obresti in licenčnine. Običajno vključujejo tudi določbe o reševanju sporov in izmenjavi informacij med davčnimi organi.

Norveški davčni sporazumi na splošno sledijo vzorčnim davčnim sporazumom, ki jih je pripravila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ta vzorčna davčna pogodba služi kot predloga za pogajanja o davčnih pogodbah med državami.

Med ključnimi državami, s katerimi ima Norveška sklenjene davčne sporazume, so Združene države Amerike, Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija, Kitajska in Japonska.

Norveška ceni intelektualno lastnino, zato jo ščitijo nacionalni zakoni in mednarodni sporazumi.

Norveška je tudi pogodbenica več mednarodnih sporazumov, povezanih z intelektualno lastnino, vključno s Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (WIPO) in Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO).

Na Norveškem je posameznikom in podjetjem na voljo več vrst zaščite intelektualne lastnine. Nekatere glavne vrste intelektualne lastnine na Norveškem so:

Patenti

• Patent zagotavlja izključne pravice za uporabo in komercializacijo izuma za omejeno časovno obdobje.
• Na Norveškem patente podeljuje Norveški urad za industrijsko lastnino (NIPO).
• Patenti morajo izpolnjevati določena merila, med drugim novost, iznajdljivost in industrijsko uporabnost.
• Patent običajno traja 20 let od datuma prijave.

Blagovne znamke

• Blagovna znamka je razlikovalni znak, ki identificira in razlikuje blago ali storitve ene stranke od blaga ali storitev drugih.
• Blagovna znamka je lahko sestavljena iz besed, logotipov ali drugih simbolov.
• Na Norveškem so blagovne znamke registrirane pri norveškem uradu za industrijsko lastnino (NIPO).
• Registracija blagovne znamke običajno traja 10 let in se lahko podaljša za nedoločen čas.

avtorske pravice

• Avtorsko pravo na Norveškem ureja Zakon o avtorskih pravicah (åndsverkloven).
• Avtorske pravice na Norveškem ščitijo izvirna dela avtorjev in ustvarjalcev, vključno z literarnimi, umetniškimi in znanstvenimi deli.
• Zaščita avtorskih pravic je samodejna in je ni treba registrirati.
• Zakon o avtorskih pravicah zagotavlja avtorju ali ustvarjalcu izključne pravice, vključno s pravico do razmnoževanja, razširjanja in prikazovanja njegovega dela.

Oblikovanje

• Oblikovanje se nanaša na videz izdelka ali dela izdelka, vključno z njegovo obliko, barvo in teksturo.
• Dizajn mora biti nov in imeti individualen značaj.
• Registracija modela imetniku zagotavlja izključno pravico do uporabe določenega modela za omejeno časovno obdobje.
• Na Norveškem je mogoče modele registrirati pri norveškem uradu za industrijsko lastnino (NIPO).
• Registracija modela običajno traja pet let in se lahko podaljša za največ 25 let.

Poslovne skrivnosti

• Poslovne skrivnosti se nanašajo na zaupne poslovne informacije in znanje, ki podjetju zagotavljajo konkurenčno prednost.
• Na Norveškem so poslovne skrivnosti zaščitene z norveškim zakonom o poslovnih skrivnostih, ki zagotavlja pravna sredstva za podjetja, katerih poslovne skrivnosti so bile zlorabljene.
• Podjetja lahko pravno ukrepajo proti tistim, ki uporabljajo ali razkrivajo njihove poslovne skrivnosti brez dovoljenja.

Pomembno je razumeti posebne zahteve in predpise za vsako vrsto zaščite intelektualne lastnine, da zagotovite ustrezno zaščito svoje intelektualne lastnine. Pomembno je tudi, da se posvetujete s strokovnjakom, ki vam bo svetoval glede registracije, uveljavljanja in licenciranja vaših sredstev intelektualne lastnine. Zdaj se obrnite na strokovnjake Damalion in nam dovolite, da vam pomagamo.

Delovno in delovno pravo na Norveškem ureja več zakonov, vključno z zakonom o delovnem okolju in zakonom o počitnicah. Ti zakoni določajo okvir za delovno razmerje in minimalne standarde za delovne pogoje, plače in ugodnosti.

Glavne značilnosti delovnega in zaposlitvenega prava na Norveškem so:

Pogodbe o zaposlitvi na Norveškem

Pogodbe o zaposlitvi na Norveškem ureja Zakon o delovnem okolju, ki določa minimalne standarde iz tega zakona.

Pogodbe o zaposlitvi na Norveškem morajo biti pisne, podpisati pa jih morata tako delodajalec kot delavec. V pogodbi o zaposlitvi je treba določiti tudi delovni čas, pravico delavca do dopusta in odpovedni rok, ki ga morata delodajalec in delavec upoštevati pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na Norveškem obstajata dve glavni vrsti pogodb o zaposlitvi: pogodbe za nedoločen čas in pogodbe za določen čas. Tukaj je pregled vsakega od njih:

• Pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas: so najpogostejša vrsta pogodbe o zaposlitvi na Norveškem. Te pogodbe nimajo določenega končnega datuma in običajno trajajo, dokler delodajalec ali delavec ne odpove pogodbe. Zaposleni za nedoločen čas so upravičeni do vseh pravic in ugodnosti iz delovnega razmerja.
• Pogodbe za določen čas: te pogodbe imajo določen končni datum, ki lahko temelji na določenem projektu ali začasni potrebi po dodatnem osebju. Te pogodbe se lahko podaljšajo, če se delodajalec in delavec s tem strinjata. Zaposleni za določen čas so upravičeni do enakih pravic in ugodnosti kot zaposleni za nedoločen čas, z nekaj izjemami.

Nadomestila, pravice in prejemki iz delovnega razmerja na Norveškem

• Delovni čas: standardni delovni čas na Norveškem je 37,5 ure na teden, nadurno delo pa je na splošno omejeno na 10 ur na teden. Delodajalci morajo zagotoviti odmore in počitek, delavci pa imajo v določenih okoliščinah pravico zavrniti nadurno delo.
• Plače: delodajalci na Norveškem morajo zaposlenim izplačevati vsaj minimalno plačo, ki jo določi vlada.
• Plačani prazniki: Norveški zaposleni so upravičeni do najmanj 25 dni plačanega dopusta na leto, poleg tega pa še do 10 državnih praznikov.
• Bolniško nadomestilo: delavci, ki zaradi bolezni ali poškodbe ne morejo delati, so upravičeni do bolniškega nadomestila delodajalca za največ 16 dni na leto. Po tem obdobju lahko zaposleni prejemajo bolniško nadomestilo iz sistema nacionalnega zavarovanja.
• Starševski dopust: novopečeni starši na Norveškem so skupaj upravičeni do 49 tednov plačanega starševskega dopusta, ki si ga lahko razdelita mati in oče.
• Porodniška in očetovska nadomestila: nosečnice so upravičene do 100 % plače do 16 tednov pred rojstvom otroka in po njem. Očetje so upravičeni do dveh tednov očetovskega dopusta s polnim plačilom.
• Pokojnine: večina zaposlenih na Norveškem je vključena v obvezno poklicno pokojninsko zavarovanje, ki ga skupaj financirata delodajalec in delavec.
• Zdravstveno zavarovanje: vsi norveški državljani in prebivalci so upravičeni do brezplačnega javnega zdravstvenega varstva, ki se financira iz davkov. Delodajalci lahko zasebno zdravstveno zavarovanje ponujajo tudi kot ugodnost pri zaposlitvi.
• Nadomestila za brezposelnost: če delavec izgubi službo brez lastne krivde, je upravičen do nadomestila za brezposelnost iz sistema nacionalnega zavarovanja.

Prenehanje delovnega razmerja

Na Norveškem lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le iz utemeljenega razloga, na primer zaradi slabega dela ali odpuščanja. Zaposleni, ki jim preneha delovno razmerje brez utemeljenega razloga, so lahko upravičeni do odškodnine. Zaposleni imajo tudi pravico do odpovedi delovnega mesta z odpovednim rokom, v nekaterih primerih pa tudi brez odpovednega roka.

Na splošno je delovna in zaposlitvena zakonodaja na Norveškem zasnovana tako, da ščiti pravice zaposlenih in zagotavlja poštene delovne pogoje. Delodajalci morajo upoštevati te zakone in predpise, da bi se izognili pravnim posledicam in ohranili pozitivno delovno okolje.